Gal Jakič

Moj blog sicer ponavadi ni poln nekih oglasov tujih strani, a za ta oglas dam brez problema zraven tudi svoj prostor in nekaj svoje stare opreme …

BRAVO!

V minulem tednu je slovensko javnost globoko pretresla odločitev premierja Boruta Pahorja, ki se je (kljub nekaterim drugačnim navedbam tiska) samostojno odločil, da za posebnega odposlanca za zunanje zadeve imenuje dr. Dimitrija Rupla.

Odločitev ni jasna v ljudem v političnih krogih in blizu premieru, vendar je bolj zaskrbljujoč “odziv ulice“. Čeprav je premier v današnjem intervjuju na Valu 202 dejal, da ni premier zaradi svoje popularnosti, temveč da ga davkoplačevalci plačujejo za sprejemanje odločitev, ki so v korist države, je jasno, da je s tem sam sebi ter posledično tudi svoji stranki zadal močan udarec. Premier je bil namreč – in tega se kljub občasnim zanikanjem še kako dobro zaveda – izvoljen tudi zaradi ljudi, ki so na volitve prišli zgolj z enim ciljem in eno željo – željo po spremembi.

V očeh slovenskih volilk in volilcev se je odvijal iskanje podobnost Boruta Pahorja z novoizvoljenim ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Tudi slovenski volilci – sploh pa volilci stranke Zares – nova politika, so z obkrožanjem prav kričali Obamin slogan:“We want change!”(Hočemo/zahtevamo spremembo, op.a.). In prav ti volilci so v današnjih dneh najbolj razočarani. Posebni odposlanec Dimitrij Rupel, pa ponujena funkcija Valentinu Hajdinjaku (kar premier sicer zanika, vendar je zadeva v mojih očeh strašno vprašljiva).Nova vlada je v očeh “malih ljudi“ postala drug volk oblečen v isto ovco.

Jasno je, da se je Borut Pahor želel spoprijeti z novimi izzivi na nov način. Politika dialoga, v kateri niso pomembne pripadnosti temveč strokovnost je v neki meri spoštovanja vredna odločitev. Vendar mi nekako ves čas pred oči prihaja dejstvo, da si premier pravzaprav najbolj želi na novo definirati SD in se nekako ločiti od pojma “partizanstva“. Želi si postati veliki vodja, mož ki je združil levo in desno opredeljene množice, oče enega naroda.In ravno ob teh mislih, si zamišljam starejše in mlajše volilke in volilce leve opcije, ki so nemočno zrli v televizijske ekrane v obraz večnega ministra in sedaj odposlanca dr.Rupla in se sami pri sebi spraševali:“A smo se zato boril’?!“

Moj tretji prvi Č se nanaša na že precej dolgo nazaj minulo konferenco SPORTO 08 - konferenco o športnem marketingu in sponzorstvih v športu, ki se je odvijala v tedaj še prelepem in pretoplem Portorožu 17. in 18. novembra. Udeležil sem se je kot predstavnik Zveze za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijskega komiteja (ZŠIS-POK).

Konferenca mi je, kot športniku in hkrati kot “delavcu v športu” (če se administraciji spletne strani HK Slavija lahko tako reče) na široko odprla oči. Organizator se je zelo potrudil, da je na obalo pritegnil mnoge zanimive predavatelje in udeležence. Tako sem se z zanimanjem udeležil predavanja o povečanju obiska na tekmah (predavatelj Sascha Scnobrich, direktor rokometnega kluba TV Grosswallstadt), ujel zaključek predvanja o klubu z 26.000 zadovoljnimi strankami (predavatelj Jan van Erve, poslovni direktor nogometnega kluba Heerenveen), prav tako pa nekako nisem mogel oditi s srednje zanimivega predavanja o svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2010 v Južni Afriki (predavatelj Alexander Jobst, direktor prodaje in področja licenčnih pravic pri FIFA, ki je prej nekaj časa preživel tudi pri Realu iz Madrida). Posebej me je kot nogometnega navdušenca navdušilo predavanje Graditev blagovnih znamk v športu - predstavitev osnov na primeru Davida Beckhama, ki ga je izjemno predstavil Andy Milligan, direktor podjetja Ambrand in avtor knjige Brand it like Beckham.

Zvečer sem nostalgično zrl še v Toneta Vogrinca in Jureta Apiha, ki sta se spominjala akcije Podarim dobim in debatirala ali je kaj takega sploh možno ponoviti.

Moj namen obiska konference je bil sicer malce drugačen. ZŠIS-POK je namreč kandidirala na natečaju UHU - moj sponzor s projektom turnirja v namiznem tenisu v Laškem. Na razpisu za 10 000 € smo zasedli 2. mesto (kar pomeni, da nismo dobili nič :(). Poleg tega pa je Nike na dobrodelni dražbi prodal copate in majico Rogerja Federerja in pridobljena sredstva smo prejeli za vključevanje mladih invalidov v šport invalidov.

Moje edino obžalovanje je bilo, da sem doma pozabil svoj fotič in zato danes tu objavljam neavtorske slike meni neznanega fotografa. Ampak naslednje leto se bom potrudil ponovno udeležiti se SPORTO konference, in tedaj napako popravim.

No in sedaj že prvi pravi  Moj prvi Č. Po letih nenehnega obljubljanja drugim in samemu sebi, mi je končno
uspelo, da sem se udeležil 13. ljubljanskega filmskega festivala Liffe, ki vsako leto v Ljubljano pripelje
super filme, ki so premalo zveneči, da bi jih lahko gledali v naših velikih kinodvoranah, ki z veseljem vrtijo vse vrste Hollywoodskih bedarij (npr. High School Musical 3, čeprav recimo niso vrteli ne enke ne dvojke).

Moj izbor je sicer letos obsegal 3 filme oz 4, pa je znova naneslo tako, da so bili terminsko skregani z
mojimi ostalimi obveznostmi in jih je bilo treba skrčit. Izbrani film je bil francoski The Class, ki sem ga
nekaj objav nazaj veselo razkazoval v rubriki V veselem pričakovanju.

Torej v CD (Cankarjev dom, ne na zgoščenko :)) sem priletel nekako ob 9h zjutraj, natančno tedaj ko naj bi
se začel film - brez karte seveda. In sem tekel do blagajne in se ves zadihan usedel v zadnjo vrsto Linhartove dvorane, ki je bila - srednješolskemu obisku zahvaljujoč - polna. In potem se je pričel moj prvi Liffe.

Film je bil za kanček bolj depresiven kot sem pričakoval, kar pa mu ni vzelo ostrine. Zgodba namreč ves
čas filma sledi profesorju francoščine na priseljencev polni šoli v Franciji. Sledi mu, ko poskuša motivirati
učence, ko jih brani, ko jih zmerja, ko jih sovraži, ko mora sedeti v zbornici in na sestankih z ravnateljem.
In super slika tako profesorja kot njegovo življenje, okolje, in nenazdanje vse, s katerimi si je prisiljen
deliti učilnico…

In moj prvi Liffe se je zame tako končal - ampak naslednje leto grem spet, še prej pa na Festival gejevskega
in lezbičnega filma, ki bo od konca novembra do začetka decembra prav tako v Ljubljani

V živjenju je mnogo stvari, ki se mi dogajajo prvič. Zato sem se odločil, da po dolgi blogerski suši, ki je nastopila zaradi pomanjkanja časa in ne svetovne gospodarske krize ali pomanjkanja blogerske vneme, vas - drage zveste bralce - navdušim z uvedbo nove rubrike, ki se bo ukvarjala prav s tem - novimi doživetji.

Dame in gospodje, rubrika Moj prvi Č!

Zakaj Moj prvi Č?

Predvsem zato ker je naslov ravno tak kot mi je všeč. Super gre v uho in je rahlo provokativen. Navsezadnje tudi zato, ker se še spominjam časov, ko so bili članki z naslovom Moj prvič najzanimivejša literatura nas, odraščajočih mulcev.

Samo dve osebi na svetu razumeta tale blog …

Še 28.

Zadnjič se kot ponavadi - rahlo obupan in zamorjen torej - peljem na faks. In ko stojim na enem izmed semaforjev, opazim enega izmed tistih ljudi, ki morajo za svojo plačo na oglaševalska mesta lepiti jumbo plakate. Zunaj dežuje, on pa namaka svojega mačka - ne žival seveda :D, temveč ono stvar za barvanje - v lonček z rumenim lepilom. Prometa, ki se pomika mimo njega niti opazi ne. Zgolj pomaka mačka v rumeno lepljivo snov in jo z enakomernimi gibi nanaša čez trenutni plakat pravkar minulega koncerta. In potem se naenkrat, nekje med potegom v smeri gor in potegom v smeri dol začne smejat samemu sebi. Kot v posmeh vsej živčni množici, ki čaka in trobi v svojih avtomobilih in razmišlja zgolj o temu, da bodo spet pozni v službo, faks, vaje za TNZ (trebuh-noge-zadnjico ), …

In potem me presune, da gledam čudo modernega sveta - človeka, ki očitno v svoji službi lahko razmišlja o nečem lepem - še več, človeka, ki je v svoji službi srečen! In to mi zares da misliti … Danes se človeštvo žene za srečo v vseh oblikah, kvalitetnih in kvantitetnih izvedbah. In edini način iskanja te sreče se nam zdi nekaj, kar ima posledice v materialnem. Namesto, da bi imeli veliko prostega časa in hobijev, naši hobiji postajajo naša 2. in 3. in n-ta služba, in iz teh n služb nakoncu pravzaprav sploh ni n-krat več denarja, zgolj n-krat več stresa in obveznosti. In nakoncu nam zaradi vsega tega manjka prav sreče …

Kdaj ste nazadnje prebrali knjigo, ki je bila všeč vam? Ki ni bila službeno gradivo, ali pa domače branje ?

Kdaj ste si nazadnje vzeli čas za večerjo z družino? Kdaj ste nazadnje cel dan preležali v postelji brez razmišljanja o novih ponedeljkih?

In tu se skriva poanta mojega blogozofiranja. Vse nas, ki se dušimo v svojih službah in (nič več) hobijih, premaga preprost človek, ki nam vsak dan lepi nove in nove reklamne panoje. Ker je, vsaj občasno, na svojem delovnem mestu srečen.

(ker je to moj prvi blog, ki ga vzporedno objavljam tako na svoji spletni strani kot blogu Zares aktivni, slednjemu želim še veliko hišnih blogerjev in nove barvitosti)

Srfam po Youtube-u, in slučajno nabašem na tole. Nostalgija mojega otroštva se vklopi in po dolgem času sem spet neskončno navdušen nad komadom od Čukov

Še pomnite tovariši?

Danes sem spet stal na železniški postaji in gledal vlak, ki je šel v daljavo. In ne glede na to kako zelo sem se trudil, nisem mogel zadržati solz.

Vsak teden sedim sredi podhoda železniške postaje v Ljubljani, pred stopnicami na peron številka 6 in z mojo drago v naročju čakam Intercity vlak za München, ki mojo drago odpelje v Salzburg. In vsak petek se moj svet znova postavi v red in potem se vsako nedeljo znova sesuje. Vsakič ob 16h ali kako minuto čez. In vsakič vidim Majo, kako s svojo torbo hodi po stopnicah na peron 6. In potem se navrh obrne in mi pošlje poljub in dvakrat pomaha. In potem gre na vlak in jaz grem k avtu. In po licih se mi počasi kotrljajo solze.

In potem grem domov, in odštevam do naslednjega petka in do naslednje nedelje. Do naslednjega poljuba in naslednjega objema. In do novega vlaka za München, ki podre moje življenje. In več kot pol mene gre stran s tistim vlakom.

Zadnje čase opažam, da postajam prezaposlen in na svojo veliko žalost mi največ časa zmanjkuje prav za branje. Na polici pod posteljo imam cel kup knjig, ki čakajo na dolge počitnice in nekaj časa, da jih preberem. Vendar se je zadnjič ponudila posebna priložnost. Med krompirčkovimi počitnicami sem moral zaradi bolezni en teden preživeti v postelji, in ker je moja draga uvedla posebno terapijo: čaj-spanje-čim manj računalnika, sem se vrgel na branje.

Le dan prej sem v nakupovalnem centru kupil knjižnji hit letošnjega poletja Čefurji raus! avtorja Gorana Vojnovića. Nakup se je defintivno izplačal, saj sem za borih 15€ (kar za nas knjigofile ni veliko spljoh) dobil izjemno dozo balkanskega humorja in melosa, poleg tega pa se mi odslej naprej za knjigo ni treba gužvati v vrsti v knjižnjici. Knjigo sem požrl v borih 3 dneh. In je bila super. In ker Vojnovića pozna tudi moj prijatelj Savo, sem se že veselil srečanja z njim.

Ampak očitno veliki misleci mislijo enako in presenetila me je moja prijateljica Katra (alias soblogerka pod nickom Kai Smai) in mi poslala vabilo na literarni večer Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev. Glavna zvezda večera - Goran Vojnovič seveda! In sem šel in s seboj vzel svoj fotoaparat. Hvala Katra, ker nisem rabil pressice in za super literarni večer!

V nadaljevanju sem ostal še na nadaljevanju literarnega večera in večer je seveda nudil ogromno dobrih fotografskih motivov. In čeprav sem se dolgo zafrkaval z nastavitvami osvetlitve, je bilo več kot vredno.

Kavo z Vojnovićem in poglobljeno debato pa še čakam …